Sleparsko sonce 2 ne dosega predhodnika

Nikita Mihalkov, najslavnejši (in v Kremlju najbolj dobrodošli) ruski režiser je z drugim delom svojega (s tujejezičnim oskarjem nagrajenega) Sleparskega sonca naletel na nepričakovano hladen odziv.

Film Outomlionneye solnstem 2 (v Cannesu se te dni za zlato palmo poteguje z angleškim naslovom Burnt By The Sun 2. Exodus) je aprila dočakal premiero le lučaj od predsedniške palače – v koncertni dvorani Kremelj, ki sprejme šest tisoč ljudi. S proračunom 55 milijonov dolarjev je bil to najdražji ruski film posovjetskih časov, režiser pa je med predpripravami menda lahko črpal iz ameriških in britanskih vojaških arhivov ter celo iz dokumentov, ki jih je FSB (naslednica tajne službe KGB) do nadaljnjega klasificirala med tajne. Ta podatek je malo manj presenetljiv, če vemo, da je Mihalkov tesen prijatelj premierja Vladimirja Putina (njegov film o vojni v Čečeniji 12 (2007) so številni kritiki opisali kar kot "slavospev Putinu").

Tako Putin kot predsednik Medvedjev sta obiskala ekipo med snemanjem, rusko obrambno ministrstvo pa je priskočilo na pomoč pri snemanju prizorov bitk, poroča New York Times.

Sleparsko sonce – nadaljevanje s tujejezičnim oskarjem nagajene drame o navidezno idiličnem življenju bogate družine tridesetih letih 20. stoletja, nad katerim se počasi izrisuje senca Stalinovega terorja – je v marsikaterem pogledu drzen film, saj načenja teme, ki jih Rusija še danes obravnava zelo previdno: Stalinovi množični poboji in vprašanje, ali bi se število ruskih žrtev v drugi svetovni vojni dalo zmanjšati. (V Sleparskem soncu 2 se general Kotov, junak Rdeče armade, ki je po čudežu ušel Stalinovi likvidaciji in smrti v gulagu, na fronti bori proti nemškim četam, njegova hčerka Nataša pa medtem tvega glavo kot bolniška sestra. Triurni film pokaže, kako morajo v razklani deželi celo nekdanji sovražniki stopiti skupaj v boju proti narodovemu sovražniku).

Na silo ljudi ne moreš spraviti v kino

A kljub vsej pozornosti – film predvaja več kot tisoč kinematografov, za vojne veterane so organizirali posebne projekcije, množično pa ga gledajo tudi šolarji (oblasti sicer zanikajo, da vodstva šol v to silijo, blogarji pa pišejo drugače) – je Sleparsko sonce vse prej kot uspešnica. Prvi konec tedna je še bil najbolj gledan film v Rusiji, že naslednji teden pa ga je s silnim naskokom prehitel Iron Man 2.

Več krvi in črev

Če je bilo Sleparsko sonce poetičen film ("kot zgodba Čehova, postavljena v Stalinov čas"), je drugi del občutno bolj krvav – nekateri ga primerjajo z Reševanjem vojaka Ryana – , obenem pa poudarja ortodoksni misticizem in čudežnost ruskega vojnega podviga. Mihalkov, ki je v obeh delih odigral generala Kotova (njegova hčerka Nadeža pa – njegovo hčerko), se je že lotil še tretjega filma na temo druge svetovne vojne.

Številni ruski recenzenti so film oz. Mihalkovo (re)interpretacijo zgodovine že z užitkom raztrgali, več ducatov režiserjev in kritikov pa je celo podpisalo peticijo za upor možakovemu "obvladovanju" ruske filmske industrije.

Srhljive vzporednice med Stalinovo in Putinovo oblastjo?

Kolumnist Dimitrij Bikov je za Novo gazeto, časopis, ki je znan po svoji opoziciji vladajoči garnituri, zapisal, da je Sleparsko sonce 2 "natančen portret Putinove vladavine". "Slog poznega Mihalkova je izjemno zvest izraz Putinove ere, v kateri so polemike nesmiselne," piše, ter v nadaljevanju našteje več vzporednic med obema obdobjema, tudi "katastrofalen zdrs intelektualne ravni v deželi na vseh področjih, od filma do televizije in ideološke doktrine, manipulirnje in profitiranje na račun bleščeče preteklosti, preteklosti, ki je sicer niso potvorili, so jo pa privatizirali".

Stalinova vladavina je v Rusiji še vedno pogosto predmet vročih javnih razprav: borci za človekove pravice so zaskrbljeni nad potezami nekaterih predstavnikov oblasti, ki hočejo opravičiti Stalinove zločine z osredotočanjem na njegove dosežke, kar je še posebej prišlo do izraza med letoma 2000 in 2008, ko je državo vodil Vladimir Putin. (Trenutni priročniki za ruske učitelje Stalina opisujejo kot učinkovitega menedžerja, ki je deloval racionalno v kampaniji terorja, da bi moderniziral Sovjetsko zvezo. Za zgodovinarje je tak pogled žaljiv do milijonov nedolžnih žrtev njegovega režima.)